NA NOVIGA LEJTA DAN. 
Vocatum est nomen eius IESUS 
Je njega ime bilu imenovanu JEZUS 
En srečen, veseli inu vsih troštov nebeških poln dan inu začetek noviga lejta, nebesko večnost N. N. voščim inu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku inu nersveteši ime JEZUS si je izvolil. Le-tu bodi celu lejtu vaše veselje, trošt inu pomoč, kakor j ebilu preroka Abacuca, kateri je djal, de vse svoje trošte jišče v tem s. slatkem imenu JESUS: Ego autem guadebo in Domino, & exultabo in Deo JESU meo. Inu tudi Marija Divica, ta nervekši duhovni trošt, v tem s. imenu je našla, kir pravi: Exultavit spiritus meus in Deo Salutari meo. Moj duh se rezveseli v Bogu, mojmu izveličarju, namreč v JESUSU, zakaj JESUS hoče reči izveličer. Le-tu sladku inu nersveteši s. ime bodi vaš trošt inu pomoč le-tu lejtu 1697., katera danes začne. Inu kadar bi bilu meni mogoče, jest bi hotel danes sturiti, kakor vselej na noviga lejta dan je strnil celtarski krajl Livius, kateri v eni zlati kočiji po celem mestu se pustil pelati inu z le-te kočije rdeči zlati so kapali, na katerih je bilu zapisanu: Krajl vošči starim inu mladim, bogatim inu ubogim enu srečnu inu veselu novu lejtu. Ali Bug meni odpusti, aku želim v zlati kočiji se pelati, dokler meni moja regula prepovej, se pelati v kočiji inu danarje imeti. Zatoraj N. N. bodo mojo dobro volo namejsti djajna vzeli inu namejsti rdečih zlatov sem ofrav Očetu nebeskimu našiga Odrešenika Kristusa JEZUSA, de bi skuzi le-ta moj današni sveti ofer enu srečnu novu lejtu hotel dati N. N., duhovnim inu deželskim, starim inu mladim & c., de bi letu lejtu 1697. zdravi, veseli, bogati inu zlasti v gnadi božji dokončali. Inu de bodo N. N. enu znamine moje dobre vole imeli, taistom hočem (vsakaterimu po njegovem stanu) en faconetel šenkat; inu če v le-tega bodo flisnu gledali inu premišlovali, jim oblubim z božjo pomočjo, de bodo enu srečnu novu lejtu imeli, ter jih začnem vun deliti. Nerpoprej sem dolžan novu lejtu dati tem visoku časti vrednem mašnikom, dokler sam s. Duh zapovej za Bugam nerprvu mašnike častiti, rekoč: Honora Deum ex tota anima, & honorifica sacerdotes. Inu s. Krisostomus pravi, de čast inu stan teh mašnikov je vekši kakor čast inu stan teh krajlov: Si vis videre quantum absit Rex a Sacerdote, expende modum potestatis vtrique traditæ: Vulebis Sacerdotem multo sublimus Rege sendetem, qui terrenarum rerum administrationem sortitur, verum Sacerdoti Deses in Coelo est collocata, & de coelestibus negotijs pronuntiandi babet potestatem. Zatoraj se spodobi, de nerpoprej bom mašnikom dal za novu lejtu en faconetel inu ta nerlepši, namreč faconetel s. Veronike. Le-ta bogaboječa inu sveta gospa je šla za Kristusam Jezusam, kadar je vlekel ta težki križ na hrib Kalvarije ter se je v srci smilil Veroniki, taku de milu se je jokala; inu kadar je vidila, de očesa inu obliče Kristusavu je bilu polnu krivi, pade na svoje kolena ter s svojim faconetelnam Kristusavu obliče obriše. Kristusu ta bogaboječa šlužba dopade inu v tem faconetelnu svoje svetu obliče drukanu pusti, kateri še današni dan v Rimi z enu veliku čudu tem bogaboječem kršenikom se kaže. 
Tiga vam, o častiti mašniki, šenkam, v tega se imate vi špeglat, kateri ravnu k vam pravi: Exemplum dedi vobis, ut, quemadmodum ego feci, ita & vos faciatis. Kristus 33 lejt je iskal te zgublene avčice ter za izveličajne taistih v nevarnost je postavil svoj život kakor en dober pastjer. Ego sum Pastor bonus, & pono animam meam pro ovibus meis. Inu nej iskal obeniga posvejtniga dobička, ampak izveličajne tih duš. Filius bominis venit quærere, & salvum facere, quod perierat. Inu vsak dan v tempelni je vučil tu, kar ima sturiti človek, aku hoče izveličan biti. Quotidie erat docens in temple. Inu vse le-tu, kar je učil folk držati, on sam je poprej taistu sturil. Capit Jesus facere, & docere. Ter za odpuščajne grehov tiga folka sam sebe je Očetu nebeskimu ofral. Christus dum adbuc infirmi assemus, secundam tempus pro impijs mortus ost. O častiti mašniki, le-ta faconetel s. Veronike za novu lejtu vam šenkam, v le-tiga vednu gledajte inu premišlujte inu poslušajte, kaj vam pravi: Exemplum dedi vobis & c. Zatoraj, moj mašnik, če hočeš enu dobru inu bogatu lejtu za tvojo dušo imeti, Inspice, & fac secundum exemplar, quod tibi in monte monstratum est. Kristus, kar je hotel učiti ta folk, om je poprej taistu sturil. Kar vi mašniki imate vučiti ta folk, gledajte, da bote taistu poprej sturili inu držali, de vam ne bodo mogli reči: Dicunt, & non faciunt. Inu de ne bote prešlišali: Medice cura te ipsum. Kakor z velikim špotam tvojm je mogal šlišat Gorgins Besednik, kadar je pridigval purgarjam v tem mesti Olimpia od merz, zakaj purgarji so veliku savraštvu vmej sabo imeli: Melantius purgar na srejd pošlušavcov stopi ter na vus glas zavpije: Hic nobis de concordia præcipit, qui se, & uxorem, & ancillam, tres in una domo concordare non potuit, Medice cura te ipsum. Vari nas, G. Bug, de bi mi mašniki inu pridigarji mogli šlišat takoršno pejsem. Inu s. Krisostomus nam pravi, de bulši bi sturili, de bi molčali, zakaj več škodimo, kakor pak nucamo, zamerkajte dobru njegove besede: Si non nanueris opera, tantum loquens, non profuisti, sed & potius læsisti. Melius est tacere. Quare? Opus mibi reddis impossibile. Cogito namque, quod, si tu tanta differens non efficis, multo magis ego venia dignus sum. Inu gvišnu obeden tulikajn ne škodi dušam kakor en pridigar, kir grešnu živi. Nemo amplius in Ecclesia nocet, quam qui perverse agens, nomen, vel ordinem Sanctitatis babet. Inu vekši nuc dušam pernese nedolžnu inu svetu živejne tiga pridigarja kakor njegove vučene pridige, tako pravi s. Krisostomus: Multo fideolir, & certior est, doctrina operum, quam sermonum. Kateru je bil spoznal uni pridigar, kateriga je eden vuprašal, zakaj on tulikajn ludi h pokuri ne preobrne, kulikajn jih je bil preobrnil s. Bernardus Senensis, dokler njegove pridige pridiguje. On odgovori: »Jes imam njegove pridige ali nimam njegovu svetu inu nedolžnu djajne. Zatoraj moje pridige nejso taku nicne kakor s. Bernardina. Tedaj če hočeš, de tvoje pridige bodo nucne, imaš ti taistu držati, kar vučiš držati tvoje pošlušavice, meni inu tebi, o pridigar, pravi s. Lavrentius Justinianus: Dabis voci tuæ vocem virtutis, si quod svades, tibi prius persuasisse cognascaris; validior operis, quam oris vox est. Fac, ut loqueris. Gledaj tedaj v le-ta tebi šenkani faconetel Kristusa Jezusa, kateri je poprej sturil, potle je druge vučil. Inu vse sklenem s s. Bonaventuram: Hic sit sapientia, & maditatio tua, & studium, semper de Christi meditare, unde vel provoceris as imitandum eum, vel ad amandum eum exciteris. Quanto enim se quisque ei in virtutis imitatione bic conformare studuerit, tanto ei in prima gloria, & charitate appropinquabit, & similioe erit. Bodi tedaj, moj mašnik, exemplum fidelium in verbo, & conversatione, charitate, in fide, & castitate, ut profectus tuus manifestus fit omnibus. 
Za mašnikam gre ta žlahtni inu bogati. Pridite tedaj semkaj inu vzemite vaš faconetel! Inu le-ta nej en gmajn, ampak en krajlevi, kateriga danes je meni posodila krajlica Elizabet, portugalskiga krajla hči. Inu le-ta je silnu lep inu čuden, zakaj en dan je vidila pred krajlevem dvoru petlerje na almožno čakati, vzame ta faconetel, ga nepolni s kruham inu mešam ter nese petlerjom. Jo sreča krajl, nje oča, jo vpraša, kaj nese. Odgovori: »Rožice.« Oča hoče vidit, mu pakaže, ter kroh inu mesu rože ratajo. Le-ta faconetel šenkam vam žlahtnem inu bogatem. Ali morebiti en sam vam ne bo zadosti, zakaj če bogatiši je človek, več želi imeti. Bodi tedaj! Vam hočem dva šenkat inu obadva sta glih lepa; inu le-ta drugi je faconetel Klotilde, španskiga krajla hčere. V tem tudi ta krajlica je nesla jetnikom kroh za almožno; jo vpraša tudi nje oča, krajl Maurus: »Kaj neseš?« Odgovori ona: »Gartrože.« Odpre faconetel inu nej bilu drugiga noter, ampak lepe frišne gartrože. Le-te reztala tem ubozem jetnikom, kar precej supet bele trente ratajo. Ta dva tedaj vam šenkam. Oh, koku ste srečni vi bogati, dokler vsak dan lahku zamorite takoršne čuda delat, zakaj če hočete, vaši piselci kruha, vaše reztrgane gvanti inu polomneni šulni, kateri pod postelo se valajo, če za božjo volo ubozim petlerjom jih daste, lepe rožice inu gartrože ratajo, iz katerih angeli v nebesih bodo lepe krancelne spetli inu vaše glave kronali, katere vas bodo lejpši cerale kakor te krajleve krone. Pošlušajte s. Krisostoma. Melius est artem eleemosijnandi siere, quam esse Regem, diademate coronati. Inu dokler vi bogati želite še bogatiši ratat, Date, & dabitur vobis? Z obeno kupčijo ne bote hitrej obogatili, zakaj s. Avgustinus pravi, vis esse Mercator bonus, fænerator egregius, da quot non potes retinere, ut recipia, quod non potes omittere, Da modicum, ut recipias centuplum: da temporalem possesionem, ut consequaris æternam bæreditatem. Kateru sam s. Duh potrdi skuzi tiga modriga, rekoč: »Fæneratur Domino, qui miseretur pauperis. Ne boj se, zakaj gvišnu na tem svetu ali na unem boš polonan, kakor te zagviša ta modri, rekoč: Benefac justo, & invenies retributionem magnam, & si non ab ipso, certe a Domino. Katero resnico lahku morem potrdit z eksempleni. 
Piše s. Grogor ed eniga suštarja z iemnam Deusdedit, de le-ta vsako saboto je petlerjom vse dal, kar je njemu taisti teden od živiža čez ostalu, ter vsako sabato je vidil, de angeli enu lepu prebivalšče v nebesih so njemu perpravlali. Tomas Kantipratanus piše, de ena gospa ob času velike lakote je bila svojo hišo odprla, katera je bila polna žita, de petlerji po svoj voli se so mogli z žitam oskrbeti, ali če več so proč nosili, več žita je v hiši se vidilu. Inu sedem dni pred smrtjo le-te gospe je bil angel Božji v podobi ene tice prišal inu pred hišo te gospe taku lepu pejl, de od velike slatkusti je bila nje duša od telesa se ločila in s tem angelam v nebesa zletela pošlušat do vekoma to nebeško muziko. Tiberius cesar vse svoje šace je bil petlerjom dal, de mu nej bilu neč ostalu, zatorej cesarica je bila srdita inu je njega kregala, de je vse rezdal. Ali cesar je djal: »Bug bo meni povrnil.« Kateru tudi se je bilu zgodilu, zakaj en dan je vidil en kamen, na katerem je bilu znamine s. križa zarezanu. Zapovej cesar proč ta kamen vzdignit, de bi ljudje po njemu ne hodili. Ga vzdignejo ter en velik šac najdejo. Erdicius, rimski purgar, ob času velike lokote 4000. petlerjov je živil ter en dan je šlišal z nebes le-ta glas: »Erdici, tibi, & semini tuo panis non deficiet in æternum, quia me famis tempore in pauperibus meis refecisti. S. Grogor skuzi almožno svojo je bil to nervekši čast na zemli dosegil, zakaj je bil papež ratal. Leo z gmajn soldata je bil rimski cesar ratav, dokler eniga slepiga človeka z vodo je bil napojil. Ah, nihdar bulši kupčije nej na svejtu kakor Kristusu posodit skuzi almožno, zakaj gvišnu na tem svejtu ali na unem obilnu povrne. Zatoraj bodite usmiljeni vi bogati proti tem ubozim za vaš dobičik, kakor lepu vas opomina s Krisosotomus, rekoč: »Da ergo, bomo pauperi terram, ut accipias cœlum: da nummum, ut accipias regnum: da micam, ut accipias totum: da pauperi, ut des tibi, quia quidquid pauperi dederis, tu bebebis: quod pauperi non dederis, babebit alter. Le-tu vse potrdem s tem, kar berem od te bogaboječe vduve, Ida z imenam. Le-ta žena vsak dan veliku petlerjov je s potrebo oskrbela. K zadnimu zboli ter en dan je bila zamaknena inu pred rihterja nebeskiga pelana, kir hudiči za vse, kar je bila hudiga sturila, so jo obtožili, de nej vejdla, koku se zgovorit. Za tiga volo z velikem straham je stala. Pole vidi, de vsi petlerji, katerem je bila dobru sturila, so pred rihtarja nebeskiga prišli inu almožno, od taiste prejeto, kazali ter za gnado prosili. Takrat rihtar nebeški sodbo sturi, de nemesti taiste almožne se ima tej ženi nebesku krajlevstvu dati. Oh, kaj z en velik Ion! Oh, kaj z en lep dobiček je le-ta! O bogati, če želite tedaj taisto strašno uro prošnike imeti, bodite usmileni prati tem ubozim, zakaj če pak zdaj bote neusmileni, ob taisti uri vam se bo godilu kakor uni neusmileni bogati lesici, katero so večkrat prišle podgane za almožno prosit, ali neusmilena lesica je dekli djala, de nima časa, nej pridejo en drugi dan, inu če ne pujdejo proč, de jim hoče eno drugo pokazat. En dan ta lesica gre s hiše ter v mreže pade inu se taku noter zaplete, de nej mogla vun. Gleda okuli sebe, de bi kateri ji vun pomagal ter zagleda taiste podgane mimu gredoče; jih začne pohlevnu prosit, de bi štrike odgrizle inu taisto od smrti rešile. Podgane jo poznajo ter pravijo: »Mi nimamo časa, pridi jutri!« Lisica se začne jokat, rekoč: »Bodo jagri prišli ter mene bodo umorili, če hitru meni ne pomagate.« Podgane so djale: »Molči, ali bomo tebi eno drago pokazale!« Na le-tu pridejo jagri ter lesico ubijejo. Vidite, kadar lesica bi bila usmilena, podgane bi jo bile od smrti rešile. (Applica.) Zatoraj vzemite, vi bogati, ta dva faconetelna inu bodite usmileni kakor Elizabet inu Klotilda, de vaša almožna vas bo pred to večno smrtjo rešila, kakor pravi Tobia: Eleemosyna ab omni peccato, & a morte liberat, & non patietur animas ire in tenebras. Fiducia magna erit coram Deo eleemosyna omnibus facientibus eam. Inu v tej viži enu dobra lejtu bote imeli. 
Zdaj pak bom tem zakonskem čast sturil, dokler njih stan je en častiti stan, po besedah s. Pavla, kir pravi: Honorabile conubium in omnibus, & thorus immaculatus. Inu sam G. Bug ima dopadejne nad taistomi, kadar se lepu glihajo. In tribus placitum est spiritui meo, quœ sunt probata coram Deo, & bominibus. Concordia fratrum, & amor proximorum, & vir, & mulier bene sibi consentienes. Inu dokler zakon dvej peršoni zapopade, morem tedaj dva faconetelna taistom šenkat, eniga možu, ta drugiga ženi. Inu ravnu imam en par, katera gvišnu se bota dobra rajmala tem zakonskem. Zamerkajte! V Rimi en gospud je bil poslav svoji navesti en lep faconetel, v katerem z zlatimi židami je bila podoba cesarice Livije štikana inu poleg enu goreče srce, nad cesarico pak so bile le-te besede zapisane: Si tu sic. Navesta prajme ta faconetel ter precej zamerka, kaj pomeni, namreč če ona bo taku dobra inu potrpežliva kakor cesarica Livija, de on jo bo lubil iz srca. Zakaj od le-te cesarice se bere, de nihdar cesarju Avgustu, svojmu možu, se nej zamirila ali eno zuper besedo rekla, desilih je vejdla, de k drugem ženam je hodil, inu kadar so prišli takoršne reči pravit, nej hotela poslušat, temuč je moža zagovarjala inu pruti njemu se izkazala, kakor de bi neč za le-tu ne vejdla. Zatoraj tudi cesar nej nihdar Liviji obene reči odpovedal. Ta nevesta le-tu vse dobru zgrunta s tiga faconetelna inu hitra začne en faconetel štikat ter v taistem sturi podobo Sokrata filozofa inu poleg njega enu goreče srce ter na Sokrata zapiše le-te besede: Et tu sic, ter ga pošle svojmu ženinu. On ga začne premišlovati ter zastopi, kaj pomeni, namreč de če ona ima biti kakor Livija, on ima biti kakor Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar jo nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: »Moja Cantipa, jest sem dobra vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.« Ženin vse le-tu dobra premisli ter pravi: »Moja navesta ima prav, zakaj če jest hočem, de bi ona Livija bila, jest tudi imam Sokrates biti inu v tej viži ne bo nihdar hude besede vmej nama; oku ona bo meni zanašala, jest pak nji.« Le-ta dva faconetelna vam zakonskem šenkam inu aku žena bo kakor Livija, mož kakor Sokrates, ne bo nihdar krega vmej vami. Inu ravnu le-ta lepi inu nucni nauk je dajal aragonski kralj Alfonus tem zakonskem, rekoč: Tunc matrimonium tranquille exigi posse, si maritus surdus, uxor cœca fiat. Kir Erasmus Roterodamus da uržoh, zakaj ta krajl je djal, de mož ima mutast biti, žena pak slepa, rekoč: Innvens fœminas Zelotypiœ obnoxias esse, & maritis uxirum garrulitatem molestam esse qua molestia carebunt, si surdi fiant: sicut, & uxores vitie Zelotypiœ, sicœcœ efficiantur. Zatoraj, vi žene, aku hočete enu dobru lejtu imeti, le-ta faconetel hranite inu dobru premislite Livijo cesarico ter ne pošilajte špegat za vašem možam, ne odgovarjajte njemu; kadar on pravi »ja«, vi ne recite »ne«, de vam se ne bo godilu kakor uni ženi, katera je imela en taku dolh jezik, de vselej je hotela možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu ter ženi reče, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame inu gleda ter pravi: »Nejso druzgi, temuč so kusi.« Mož pravi: »Si slepa, de ne vidiš inu ne poznaš kuse od druzgu?« Ona pravi: »Menem, de ti si obnoril, kir praviš, de so kusi.« Mož pravi: »Bodjo kusi ali druzgi, gledaj, de jih ti dobru spečeš,« inu se proč pobere, de bi uržoh ne imel, se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: »Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli inu dobri le-ti kusi« & c. Mož k nji pravi: »Bodite uže druzgi ali kusi, jej inu molči!« Ona pak: »Zakaj bom molčala?« Ja, ja, ja, de so kusi & c. Takrat mož: »Jest bom sturil tebi molčati!« ter jo dobru oklofeta ter se s hiše pobere. — Drugu lejtu na taisti dan spumne žena na kuse ter pravi k možu: »Spumniš, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, katere si djal, de so druzgi?« Supet se začneta preperat inu spet jo še ble oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri blizi je štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilu ter gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilu. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pak je djal, de ne. Se začneta kregat inu preperat, dokler on se je bil rezjezil inu popade za šobo ter ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli inu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj le-tu gre. Zastopijo uržoh, se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so djali, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. Oh preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila, inu le-tu sturiti ste dolžne, kakor s. Pavlus vam zapovej, rekoč: Mulieres viris suis subditœ sint, sicut Domino. Inu cilu en ajdovski vučenik pravi, de vi žene ste dolžne po glavi vašiga moža se obrnit. Mulier suum arbitrium omnino exuere debet, ut marito obtemperat. Inu de bi si lih mož preprost bil, ste dolžne ga zanašat, kar nerveč vam je mogoče, zakaj de bi si lih hotele se jeziti, kregat inu ga fržmagovati, vener vam ne bo neč pomagalu, kakor k zadnimu je bila spoznala una žena, od katere sem bral, de je imela eniga preprostiga inu maluvredniga moža. Ona je mogla vse opravit, on pak nej bil za drugu, ampak za jejsti inu za spati. Zatoraj žena večkrat ga je kregala inu tepla. En dan ona je imela s hiše pojti; prporoči možu pišata, de bi kej jastrob jih ne snedel. On jih je varval en čas, ali k zadnimu zaspi v eni senci. V tem prleti jastrob inu enu odnese. Žena pride damu, zamerka, de enu manka, moža kliče inu išče, ga najde v senci, popade eno palco inu ga dobra otepe inu omlati. Drugi dan supet gre z duma, možu prporoči pišata inu mu prepovej, de nima z lonca jejsti, kateri je na polici stal, rekoč, de je strup noter. Ali nej bil strup, ampak med, zakaj ona je rada med jejdla. Ta seromaški mož se je bal, de bi spet katera ne zgubil, gre inu vse na eno špago prveže ter jih pusti. Prleti jastrob, zgrabi enu inu vse vkupaj proč nese. Seromak se prestraši ter misli: »Če žena zavolo eniga samiga je mene taku neusmilenu stepla, zdaj me bo cilu ubila.« Caga ter misli: »Bulši je, de sam si bom zaudal, kakor de bi ona mene ubila.« Vzame ta prepovedani Ionc ter začne vun jejsti, dokler je bilu kaj notri, nu pravi: »Zdaj, zdaj bo mene konec,« ter se položi na postelo, rekoč: »Vsej bom na moji posteli umrl.« Natu pride žena damu, gleda po pišatah, jih ne vidi; ni moža, gre v hišo; ga najde reztegneniga na posteli, ga vpraša po pišatah. On vse povej, koku se je ž nimi godilu. Kadar žena zastopi, de jastrob vse pišata je odnesel, popade eno debelo palco ter k njemu pravi: »Ah, leni tat, z le-to bom tebe mlatila, dokler te bom ubila.« Ta bore mož začne vpiti: »Nehaj, nehaj, žena, zakaj zdaj, zdaj bom umrl, dokler sem ves strup z lonca snedel.« Takrat ona reče: »Zdaj videm, de zabstojn je ženi glavo rezbijat, kadar mož neče dobriga sturiti. Neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost,« katero Livija je s svojim možam imela. Zatoraj, žene, vzemite le-ta faconetel, premislite ga dobru ter enu srečnu lejtu bote imele, če bote vednu spumnile, de nejste v Indijah, kir je navada, de mož inu žena, kadar vkup prideta, se skušata, kdu je močnejši, inu če žena moža premaga, taku ona hlače nosi ter mož ženi more pokoren biti, temuč de ste v taisti deželi, kir vir caput est mulieris, sicut Christus caput est ecclesiæ, & sicut Ecclesia subiecta est Christo, ita mulieres viris juis in omnibus. 
Zdaj tudi vi možje vzemite vaš faconetel ter premislite pamet, lubezen inu potrpežlivost, katero Sokrates je imel s svojo hudobno ženo Ksantipo, desilih nej slišal, kaj s. Paulus je zapovedal možom, namreč: Viri, diligite uxores vestras, sicut Christus dilexit Ecclesiam. Če vi možje bote pamet nucali kakor Sokrates, de z ženo ne bote mir prelomili, desilih žene vam bodo uržoh dale, skuzi vašo potrpežlivost bote ženo potalažili inu mir v hiši imeli inu z mirom vse sreče, kakor vas zagviša s. Krisostomus: præcipiuum illud est domesticæ pacis, ac bonorum omnium fundamentum, si uxar viro per omnia consentiens sit; nam ubi boc fit, nibil triste contingere potest. Quo pacto cum caput corpori conneocum, conjunctumque sit, ulla ibi seditio, ullla dispensio possit exoriri? Gvišnu, de se nej bati v takoršni hiši obena nesreče, zakaj s. Tomas a Villa Nova pravi, de takoršna hiša je nebu, če pak je krejh v mej možam inu ženo, hiša paku rata. Si uxor & maritus in concordia sunt, quid est domus nisi cœlum? Si autem discordia est inter illos, quis est, nisi infernus? Inu le-ta mir silnu močnu G. Bogu dopade, kakor dol vzamem s tiga, kar berem od s. makaria, karetimu je bil razodel, de dve ženi v tem mesti Aleksandria so taku dopadeče njemu, kakor Makarius. Le-ta gre te dvej ženi obiskat, de bi vejdil, kej z enu svetu živejne pelejo, ter drugiga ne najde, ampak de z možam mirnu žive. Vidite, o zakonski, koku Bogu bote dopadli, če mir bote ljubili, zatoraj možje poflisajte ta s. mir imeti, kakor vas opomina s. Paulus, rekoč: Pacem habete, & Deus pacis, & dilectionis erit vobiscum. 
Ali šlišim, de uni mož pravi: Pater, jest bi hotel iz srca rad, de bi vmej nama mir bil; jest nikuli prložnosti ne dam kregu, ali ona je huda kakor ogen, obena rejč nej po nje misli, vse hoče po svoji glavi & c. Zatoraj jest tebi šenkam ta faconetel, na katerem je Sokrates, kateri je imel Ksantipo stukrat huši, kakor je tvoja, inu vener je taiste hudobnost potrpežlivu zanašal. Si tu sic. Če tudi ti boš sturil kakor Sokrates, gvišnu de ne bo tulikajn krega vmej vama. Inu če nejsi hotel pretrpejti, bi ne bil imel žene vzeti, zakaj si dobra vejdil, de ta, kateri ženo vzame, en velik križ na ramo si založi. Qui ducit uxorem, accipit crucem & laborem. lam olim dicebatur, eum, qui navim sibi comparat & qui uxorem ducit, grande sibi negotium comparare, quia cum mulier nunquam sibi satis ornata videatur, perpetuum facessit marito negotium, Tympius je zapisanu pustil. Ti si dobra tudi vejdil poprej, de vsi možje iščejo eno ženo prez vsiga tadla inu vener obeden taiste ne more najti, kakor je djal enkrat vicekrajl neapolitanski enimu možu, kateri sedem žen je bil poročil ter vse je bil zapustil, inu le-ta tožba je bila pred vicekrajla prešla. Pokliče tiga človeka k sebi, ga vpraša, aku je rejs, de tulikajn žen ima. Odgovori, de je rejs. Vicekrajl ga začne sfarit, de on, kršenik, se je podstopil Mahometavo vero v kršanstvu prpelat. On odgovori: »Jest sem iskal inu želil eno dobro inu prez tadla ženo, ali še obene nejsem našel. Ta prva je bila Spanigarca, katera nuč inu dan nej hotela dragiga delat, ampak cuker jejsti; inu kadar bi bil dolgu ž njo, vse gladku bi bila meni na cukra zajejdla. Ta draga je bila Nemškuta, ena velika pijanka. Ta tretja ena Benečanka, katera je bila meni sturila taku dolge roge, de nejsem mogel skuzi obene vrata. Ta četrta je bila ena Florentinerca, katera taku malu je kuhala, de skorej od lakoti bi bil umrl. Ta peta je bila ena Majlenderca, taku ofertna, de bi bila mene na petlersko palco prpravila. Ta šesta je bila ena Rimlerca, katera šest mil dolh [jezik je imela] inu vselej ona je hotela reč Amen. Ta sedma je le-ta Neopolitanarca, per kateri sem malu časa, zatoraj še na vem nje trmo.« Vicekrajl takrat k njemu reče: »Moj človek, ti zabstojn na zemli ženo prez tadla iščeš, zakaj same tri žene na zemli prez tadla se so našle: ta prva je utonila, ta druga se je zgubila, de obeden ne vej, kej je, ta trjetja je šla v nebesa inu neče nazaj priti; zatoraj hočem tebe v nebesa poslati, dokler na zemli nej upanja, ene prez tadla najti.« Mu zapovej glavo odsekat ter v tej viži ga na uni svejt pošle iskat ženo. Koku ti mož hočeš, de bi tvoja žena prez tadla bila, dokler na zemli takoršne se ne najde? Bodi kakor Sokrates ter zanašaj tvoje žene tadlam! Inu le-tu imaš sturiti, pravi s. Peter, zakaj žena je ena slaba posodica. Viri similiter cohabitantes secundum scientiam, quasi infirmiori vasculo muliebri impartientes honorem. Inu nikar za vsaku malu, kar vam žena zuper reče, ne tagotite se inu ž njo ne preperajte se, zakaj vam nej obena čast, temuč špot. Viri cohabitantes secundum scientiam. Nucajte vi pamet, če žena pameti nima ter ne bodite taku nori inu nagli kakor uni mož, kateri je bil svojo ženo pelal prangat na en travnik, kateri malu časa poprej je bil pokošen. Ta sruta nej vejdila, kaj je košna, zakaj vseskuzi je per povštrci inu pred špeglam doma v senci sidela. Ona je zagvišnu menila, de so travo s škarjami postrigli. Mož jo začne z noricami zmerjat, ona nej hotela svoje besede nazaj vzeti & c. Se začneta za le-tu kregat inu cukat taku dolgu, de mož se je bil taku močnu rezsrdil, de v en glabok potok je jo pahnil bil. Inu ta sruta, zakaj nej mogla z besedo, je z roko kazala, de s škarjami inu nikar s koso so travo porezali; inu dokler sruta nej znala plavat, je bila utonila inu dolgu časa je z roko kazala, de so bile škarje. Ah, secundum scientiam! Mož bi bil imel pamet nucat inu takrat molčat inu drugu lejtu ženo poslat, de bi bila ona s škarjami travo porezala, zakaj s pametjo inu kunštjo je treba ženo na pravi pot prpravit. Secundum scientiam, kakor je bil sturil uni pametni mož, čegar žena je hotela po vsi sili, de bi tudi on sklede inu lonce pomival inu nikar ona sama. Kadar je mož le-tu nespodobnu pegervajne svoje žene vidil, pravi: »Bodi tedaj! Jest bom en dan pomival, ti ta drugi; inu če bo eden kaj umazaniga pustil, de ta drugi žiher mu taisto posodo na glavi rezbije.« Ona rada prvoli. En dan mož pusti en umazan Ionc. Žena ga zagleda ter možu ga na glavi rezbije. Drugi dan mož skrije pod klop en železen možer, pride v kuhanjo, najde ta umazani možer, ga pokaže ženi ter pravi: »Drži glavo, nej ga rezbijem!« Se začne jokat inu prosit, de bi ji šenkal inu de hoče vse nje živoče dni sama pomivat. Inu s to kunštjo je bil ženo na pravi pot prpravil. Taku vi možje imate s pametjo andlat, kadar vidite, de žena kaj norskiga želi ali dela, inu nikar precej s kregam inu bojom, zakaj v tej viži ne bote neč opravili. Kadar hudič je Savla krajla bil obsedel, včasih ga je taku močnu martral, de Saul je z zobmi škripal, ujedal inu okuli sebe vse trgal, rezbijal inu šrajal, de ga je bilu po celi gasi slišat. David, kadar je le-tu vidil, precej je svoje citre zgrabil inu začel citrat ter hudič je Savla martrat nehal. David tollebat citbaram, & percuciebat manu sua, & refeciliabatur Saul, & levius babebat. Zatoraj kadar vidite, de hudič začne vašo ženo martrat, takrat vi citrajte, dobre sladke besede dajte nji ter bote vidili, de se bo potalažila. Inu ravnu le-tu sturiti vam zapovej s. Anselmus, kir pravi: Licet illœ ad iracundiam provocent, & talia faciant, per qaœ mereantur amaritudinem, vos tamen nolite eis amaritudinis vicem reddere. Le-tu je sturil en ajd Sokrates, čegar faconetel vam šenkam s temi besedami: Si tu sic. Taku vam oblubem, de bote enu dobru lejtu imeli, zakaj bo G. Bug vmej vama. 
Za zakonski gredo vduve. Ali imate, N. N., zamerkat, de več sort vduvic se na svejtu najde. Nekatere so prave vduve, katere n hočejo več od moža slišat, temuč vso njih inisu inu skrb v G. Boga postavijo inu za nebesku krajlevstu se flisajo, kakor je bila Ana, Fanuela hči, od katere s. Lukež pravi: Hæc Vidua usque ad annos octoginta quator: quœ non discedebat de Templo, jejunijs, & obsecrationibus serviens nocte, ac die. Druge prave vduve so, katere za svojga ženina si izvolijo Kristusa Jezusa ter n hočejo obeniga drugiga imeti, takoršna vduva je bila firštna Feliks a Sancta Severina, katera per 24. lejtih vduva je bila ostala, inu dokler je bila silnu lepa inu bogata, veliku mogočnih firštov so taisto snubili, ali ona vsem je djala, de je uže enimu lepšimu inu mogočnišimu firštu oblubila, namreč Kristusu Jezusu. Inu takoršne vduve zapovej s. pavlus častiti: Viduas honora, quœ verè viduœ sunt. 
Druge vduve se najdejo pak, katere nejso prave vduve, temuč samu ime imajo, zakaj po sili so vduve, dokler mož jim je umrl. Inu kadar bi bilu mogoče, bi poprej drugiga moža vzela, kakor ta prvi je pokopan, kakor berem od žene eniga soldata, katera, kumaj je bila zastopila, de nje mož je bil v boju ostal, eniga drugiga vzame. Le-ta tudi je mogel čez sovražnike pojti, on tudi ostane. Ta žena precej eniga drugiga vzame inu taku de taisti dan 4 možje je imela. Ali pak kakor una gospa, katera milu se je jokala nad truplam svojga mrtviga gospuda. Pride le-to troštat en mlad, ledih gospud, inu dokler je djala, de nihdar taku dobriga moža ne bo več ušafala, on pravi: »Če hočete mene vzeti, vam oblubem, de vam bom dober kakor ta prvi.« Ona ga lubeznivu pogleda ter zdihne, rekoč: »Ah gospud! Zakaj nejste poprej prišel, zakaj včerej sem enimu drugimu oblubila inu se troštam, de jutre bo ohcet. Ali kadar bi le-ta umrl, vam dam besedo, de vas bom vzela.« Ali kakor una, katera je klagovala inu cagovala na grobu svojga moža, taisti dan pokopaniga. En soldat, kateri je vahtav eniga obešeniga človeka, je slišal tu klagovajne te žalostne vduve ter se je bal, de bi ne cagala inu sama sebe od žalosti ne fentala. Se čez to vduvo usmili, gre k nji, vidi, de po tleh se vala inu lasi z glave puli, jo gori vzdigne ter jo začne troštat, kakor nerble je znal inu vejdil, ali ona vseskuzi je djala: »Joh meni, zapušeni sruti! Zdaj obeden več ne bo hotel mene imeti.« Soldat zamerka, kej jo čevl nerble tiši; pravi: »Zakaj? Nikar, vsaj nejste še taku stara inu grda, de bi kateri še vas ne vzel.« Ona: »Ah, kdu bo mene vzel, zapušeno sruto?« On pravi: »Če obeden drugi, taku jest.« Ona precej reče: »Ah, Bug hotel!« Si roko dasta inu oblubo na grobu tiga mrtviga moža sturita. Jo pele v to prvo oštarijo ter celo nuč sta bila dobre vole. Se začne dan delat, soldat pravi: »Morem pojti tiga obešeniga vahtat.« Gre ter najde, de so ga bili ponoči z gavh vzeli. Se prestraši ter štrajfinge boji. Teče ženi pravit, kaj se je ponoči zgodilu. Ona hitra s postele skoči ter pravi: »Ne boj se, moj mož! Pojdi z mano, hočeva mojga ranciga skopat inu namejsti tiga ukradeniga na gavge obesit ter ludje bodo menili, de je ta pravi, inu v tej viži se ne bo neč hudiga zgodilu.« Gresta, ga skopata inu na gavge ga žena pomaga obesit. Ene vduve pak so ravnu koker una Samaritanarca, katera je bila malu prida, kakor sam Kristus je k nji djal: Quinque viros habuisti, & nune quem habes, non est tuus vir. Takoršnem vduvam jest ne bom šenkal faconetela, zakaj vejm, de se v tej božji veži ne najdejo, dokler pravi s. Pavlus, de so umrle: Nam quae in deliciis est, vivens mortua est. 
Temuč tem, katere so prave vduve, šenkam en lep faconetel, dokler s. Pavlus zapovej takoršne spoštovati: Viduas honora, quae vere viduae sunt. Le-tem tedaj šenkam faconetel Marije Divice, s katerem si je solze brisala, kadar pod križam je stala inu svojga lubiga sinu Kristusa Jezusa na križu mrtviga je vidla. Stabat Mater dolorosa juxta crucem lacrymosa, dum pendebat Filius. Jest vejm, de vi uboge zapušene vduve večkrat grenke solze točete. & Vzimite le-ta faconetel, obrišite vaše solze, tu je, premislite to britko žalost Marije Divice ter z le-to potroštajte inu ona sama bo prišla vaše solze vam obrisat. Kakor uni bogabojiči vduvi, od ketere sim bral, de vednu je premišlovala žalost Marije Divice. Kadar je imela umrejti, Marija Divica z veliko družbo nebesko jo pride obiskat ter nje mrtvaški put sama Marija je brisala inu taisto dušo v tu nebesku veselje s sabo pelala. De bi se vam tudi taku godilu, vzimete le-ta faconetel &c. Inu menem, de ravnu le-tu vas vuči tudi s. Pavlus, rekoč: Quæ autem verè vidua est, & desolata, speret in Deum, & instet obsecrationibus, & orationibus nocte, & die. Ter G. Bug vam bo enu dobru lejtu dal. 
Zdaj bom šenkal en par faconetelov antverharjom, delavcom inu deklam, zakaj le-ti susebnu jih potrbujejo, dokler per njih deli večkrat se morjo potiti inu put brisat. Inu ravnu le-tem se bo dobra rajmal faconetel s. Josefa, kateriga je bila njemu šenkala Marija Divica, iz katerem, menem, de večkrat si je put brisal, kadar težku je delal, dokler on je bil en antverhar, kateri z delam si je mogel kruh služit, desilih je bil ženin Marije Divice. Inu menem, de en velik trošt je imel, kadarkuli je taisti faconetel nucal, premislejoč, de taistiga je njemu dala krajlica teh angelov. Ta faconetel šenkam antverharjom, delavcom inu kmetom, zakaj vejm, de večkrat težku vam naprej pride vaše delu ter menite, de nej na zemli težkejšiga stanu, kakor je vaš. Ali vzemite ta faconetel ter premislite, de s. Josef je bil taku Bogu dopadeč, de vmej vsimi svetniki je bil njega izvolil za variha svojga sinu Kristusa Jezusa, inu vener je prpustil, de z delam je mogel zašlužit živejne sebi, Jezusu inu Mariji Divici. Zatoraj ne bodi vam težku tudi delat za vaše živejne ter nikar se ne tožite čez vaš stan, v kateriga vas je Gospud Bug postavil, temuč spumnite na besede s. Duha, kir pravi: Labores manuum tuarum quia manducabis; beatus es & bene tibi erit. Inu de si lih takoršen stan vem se zdi težak, je vener lagak, kakor pravi ta modri: Vita sibi sufficientis operarij condulcorabitur, & in ae invenient tbesaurum. Inu sam G. Bug človeka opomina, de bi imel flisnu delat, aku hoče enu slatku živejne imeti, rekoč: Vade ad foricam piger. Kir s. Ambros bere: Vade ad apem. Et sicut apes efficiunt mel, quo omnia etiam amara dulcorantur, ita per id significatur produci dulcendis mel per labores, & artes, qou omnia etiam amara dulcescunt, divitibus, & opulentis omnia sunta amara, & insipida, sed laboranti omnis cibus etiam malé conditus bene sapit. Inu le-tu veliku lejt poprej je bil zapisanu pustil ta nermodreši Salomon. Anima saturata calcabit fauum quœ autem esuriens est, etiam amarum pro dulci sumet. En delavc sladku zaspi, kakor na postelo se položi, ta bogati pak ne more zaspati, zakaj želodec ga tiši. Dulcis est somnus operanti, sive parvum, sive multum comedat; saturitas autem divitis non sinit eum dormire. Zatoraj vi delavci nimate uržoha, se čez vaš stan tožit, temuč čez vašo zanikrnost, čez vašo golufijo inu lagajnje, skuzi katire Bogu inu ludem zuper ratate, zakaj ne držite, kar oblubite, inu kar cel teden zašlužite, v nedelo v oštariji zapijete. Zatoraj prav od vas pravi ta modri: Omnis labor hominis in ore eius, sed anima eius non implebitur. Revne vas sturi nikar vaš stan, ampak dokler vi zapuvidi božje ne držite, praznike ne praznujete, ampak delate kakor v delavnik, s. mašo večkrat ne slišite inu namejsti s. roženkranca kvarte inu majolike v rokah držite, zatoraj žegna božjiga nimate inu večkrat stradat morite, zakaj uže sodba je čez vas sturjena od tiga modriga: Operarius ebriosus non locupletabitur. Ostanite vi per vašimu antverhu, flisnu delajte, besedo držite, na dušo inu na G. Boga ne pozabite ter na faconetel s. Josefa spumnite inu per vašimu stanu, v katiriga G. Bug vas je postavil, ostanite, taku bote spoznali, de vaš stan nej reven, temuč srečen. Če pak ne bote per vašimu stanu ostali, temuč bote hoteli prez mire jesti inu piti kakor gospoda inu gvantani hodit vi inu vaše žene kakor eni dohtarji, se bote k zadnimu gvišnu kesali kakor uni vovk, katiri je vidil eniga krulaviga osla. Ga je vprašal, kaj mu je. Osel odgovori, de se je ob en trn zbodel inu de ne more sam ga vun zdrejti, zatoraj taku krulav hodi. Prstopi vovk ter pravi: »Pokaži meni tvojo nogo ter bom jest tebi ta trn z noge zleku inu hitra tebe ozdravil, zakaj se dobra na le-te reči zastopim.« Osel mu poda nogo, vovk prime z zobmi ta trn, ga začne vun vleč, osla zaboli ter pocukne nogo inu s to drago vovka v čelu udari inu rezbije. Takrat vovk: »Prav meni stoji, dokler jest sem en mesar, inu sem hotel arcat biti.« Glihi viži nekatirim antverharjom se godi, katiri hočejo cerat inu se gvantat kakor gospoda inu k zadnimu v buštvu veliku padejo, de oni inu njih žene reztrgani hodijo inu petlajo. Kadar bi bili po njih stanu delali inu živeli, v le-to revo bi ne bili padli. Ostanite per vašimu stanu ter premislite, de s. Josef, ženin Krajlice nebeške, je bil antverhar inu taku zvejstu je G. Bogu služil, de mu je bil svojga ediniga sinu zaupal. Le-ta tedaj faconetel vzemite inu zvejstu poleg vašiga dela Bogu služite ter vam oblubim, de bote enu srečnu lejtu imeli. 
Vi pak, hlapci inu dekle, vzemite gori uk s. Pavla, aku hočete enu dobra lejtu imeti, kir vam pravi: Servi, obedite dominis carnalibus cum timore & tremore, in simplicitate cordis vestri, sicut Christo. Inu ne bodite kakor uni hlapci, katirim njih gospud je bil reztalal službe, de bi vsakitiri svojo službo flisnu opravil. Se prmiri en dan, de ta gospud je bil v eno lužo padel. Je klical hlapce, de bi ga vun zlekli, ali ti nemarni nejso hoteli z luže gospudu pomagat, rekoč: »Jest se nejsem za tu udinjal, imam drugo službo & c.« Ah, nemarni takoršni posli, katiri, de bi vidli, de hiša gori, bi ne šli pomagat gasiti, rekoč: »Jest nejsem za tu se udinjal.« Ali kadar je za jesti inu piti, en sam za sedem tovaršov bi spil inu snedel. Katiri se žiher morjo prglihat taisti kači, hidra imenovana, katira je imela sedem glav inu ust inu obene roke. Oh, kulikajn takoršneh poslov se najde, katiri nihdar nejso siti, kakor de bi sedem ust imeli, h delu pak nimajo rovk & c. Ne bodite tudi kakor uni posli, čez katire se je tožil gospodar, rekoč: Unus me servus vestit, omnes expoliant. Taku se godi, de kumaj en posel se najde, de bi bil gospodarju nucen; ti drugi so vsi škodlivi, kakor resničnu je enkrat en djal, de ob našem času so posli kakor dinje, zakaj vmej 50 se ne najde ena dobra. Glihi viži vmej 50 posli kumaj bo en dober, flisen inu zvejst. Gledaj tedaj ti, de boš ta dober, flisen inu zvejst. Taku ne bo treba vsaku lejtu tebi drugiga gospodarja iskati, zakaj v tem, kir menijo si pobulšat, še huši najdejo, dokler oni ne sture, kar so dolžni inu se jim godi kakor unimu oslu, od katiriga sem bral, de je služil enimu mlinerju ter žitu je v malen nosil, moko pak v mestu. Ta osel začne mislit: »Ta služba je pretežka za mene. Malukedaj počivam, drugi kruh jedo, jest pak, desilih žitu inu moko nosim, morem slamo inu listje glodat.« Zatoraj gre proč inu se udinja k enimu kramarju, menejoč, de mu bulši pude. Le-ta kramar ga naloži s svojo kramo ter še vrhi ga zavsede ter ga podviza hodit, de bi poznu na semejn ne prišla. Ali osel zavolo velike težave nej mogel hitru hodit, zatoraj sta bila prepoznu pršla, kadar vsi ludje se so bili rezšli. Kramar se rezjezi, popade palco, začne osla gojzlat neusmilenu, potle ga prveže k enimu stebru inu celo nuč ga pusti stati prez špiže inu pitja. Inu cilu nej mogel doli leč, de bi spal. Osel začne mislit na svojga prviga gospodarja inu se grevat, de od njega je proč šel. Inu dokler se je njemu per kramerju taku hudu godilu, ga zapusti inu gre spet k mlinerju prosit, de bi ga v šlužbo vzel. Ali ga nej hotel več imeti. Gre k enimu krznarju. Temu šluži inu kože nosi. Ali le-ta krznar za vsako stopino ga s palco po rebrah ogladi, taku de kadar je damu prišel, nej mogel na nogah stati; od truda inu žlaku nej mogel jesti inu spati. Premišljuje, kaj misli krznar, de taku hudu ž njim andla, ter milu se začne jokat inu tulit. Šliši lisica ta krik inu jok, teče gledat, kaj tu pomeni, najde osla, ga vpraša, kaj ga boli. Ali on od jokajna inu solz nej mogel odgovorit. Lisica mu poda en škupnik, rekoč »Vzemi, moj osel, le-ta faconetel ter obriši tvoje solze inu povedaj meni, kaj te boli!« Se obriše inu začne pravit, de vsi glidi ga bolje, zakaj nej glida na njemu, da bi ne bil pretepen, inu zlasti srce, zakaj ne more zgruntat, kaj misli krznar ž njim sturiti. Lisica pravi: »Jest bom tebi povedala: »On misli tebe taku dolgu martrat, dokler boš ucrknil, potle bo tebe odrl, kožo ustrojil inu jo predal.« Kadar je le-tu osel šlišal, se začne valat inu cagovati. Takrat lisica se začne smejati inu njega troštat, rekoč: »Videm, de si en pravi osel, kir nejsi vejdil, de ta, kateri šluži, pojdi, kamer hoče, more trpeti.« Le-ta faconetel, namreč škupnik, poleg faconetela s. Josefa šenkam vam hlapcom inu deklam ter vam rečem, de če želite šlužit prez trplejna, ste pravi osli, zakaj ta, kateri šluži, pojdi, kamer hoče, more trpeti, inu če ble si zbera, huši najde. Zatorej če želite enu dobru lejtu imeti, le-ta dva faconetelna premišlujte inu s. Pavla bugajte, kir vam pravi: Servi obedite Dominis carnalibus cum timore, et tremore in simplicitate cordis vestri sicut Christo. Če bote bugali inu za volo božjo trpeli, na vašo posledno uro bote z ust Božjih taiste vesele besede šlišali: Euge serve bone, & fidelis, intra in gaudium Domini tui. 
Zdaj šenkam te starem en lep f aconetel, namreč taisti, iz katerem Marija Divica je bila Kristusa Jezusa obliče zakrila po judovski šegi, kadar so imeli njegovu svetu truplu pokopati, katiri faconetel še današni dan z veliko andohtjo se hrani inu kaže v tem mesti Magonca. Le-ta faconetel vam šenkam ter premislite, de v kratkem času vam bodo oči zaprli inu obliče s to črno zemlo pokrili. Zatoraj poflisajte se k eni dobri smrti se prpravit, kakor ta stari Simeon, od katiriga s. Lukež piše: Homo iste iustus, & timoratus, expectans consolationem Israël: Et spiritus sanctus erat in eo. Imate pravičnu inu bogaboječe živeti ter čakat na vašo srečno uro, katira vas bo od reve tiga svejta rešila inu v ta večni počitek postavila; inu dokler vidite, de malu časa vam ostane, imate ble se flisat za vaše izveličajne inu mislit taistu, kateru je bil odgovoril Diogenes enimu, kadar ga je svetoval, de bi imel nehat od dela, dokler še malu časa ima na tem svejtu živeti. Diogenes je bil njemu odgovuril: Quid si in stadio currerem, utrum iam oporteret metae vicinum cursum remittere, an magis intendere? Norska pamet je le-takoršnih, kir k koncu od dobriga djajna nehajo, kadar bi imeli ta večni Ion doseči, skuzi njih zanikornost ga zgube inu sam s. Duh takršne stare norce savraži, kir pravi: Tres species odivit anima mea: pauperem superbum, divitem mendacem, & senem fatuum, et insensatum. Gvišnu taisti stari človek je prez pameti, katiri namejsti cirkve lubi oštarijo, namejsti roženkranca majoliko, namejsti molitve šentovajne, namejsti potrpežlivosti srd, inu kreh namejsti pokure, de bi z le-to tiga nebeškiga rihtarja potalažil, z novo pregreho ga rezžali. Odivit anima mea senem fatuum, & insensatum. Inu tem nepametnem se k zadnimu zgodi kakor uni lesici, katera se je igrala inu skakala okuli ene šterne ter v šterno pade. Začne na pomoč klicat, pride vovk. Vpraša lisico, koku je delala, de je noter padla; kulikajn časa je tiga; aku se je pobila; aku zna plavat; aku voda je mrzla &c. Ali lisica je djala: »Nej čas zdaj se fopat, temuč hitru pomagaj mi vun, sicer utonem.« Vovk pa se je z lisico fopal, dokler lesica je bila utonila. Ah, moji stari ljudje, nej čas več se fopat inu šalit, ampak pomagajte si hitru z jame tiga greha, aku n hočete v žveplenski šterni utonit. Inu bugajte s. Pavla, kir vam zapovej: Senes, ut sobrii sint, pudici, prudentes, sani in fide, in dilectione, in patientia. Anus similiter in habitu sancto, non criminatrices, non multo vino servientes. Nimate vij štare žene menit, de vam je perpuščenu veliku pijti, dokler ste stare. Non multe vino servientes. Kakor una stara baba, katera je bila vse, kar je imela, zapila, meneoč, de ne bo dolgu več živela; en sam kožuh je bil nji ostal, katiriga je nosila, gre inu volno od kožuha ostriže inu taisto za en mazelc vina preda. Vari vas Bug od takoršne nespodobnosti. Sint bene docentes, ut prudentiam doceant adolescentulas suas, ut non blasphemetur verbum Dei. Temuč poflisajte se živeti kakor ta bogaboječi Simeon, de ž nim red vašo smrtno uro bote zapejli to lepo pejsem : Nune dimittis servum tum Domine, secundum verbum tuum in pace. Inu tudi Marija Egiptiaca, stara 60 lejt, kadar je imela umrejti, le-to lepo pejsem je bila zapejla: Nunc dimittis Ancillam tuam Domine, secundum verbum tuum in pace. Katere dušo angeli so v nebesa nesli. G. Bug vam daj tudi to gnado, katiro bote dosegli, aku ta faconetel vednu bote pred vašimi očesami imeli; dokler s. Augustinus pravi: Consideratio haec, destructio est superbiae, extinctio invidiae, medella mallitiae, effugatrix lasciviae, constructio disciplinae, perfectio sanctimoniae, et praeparatio salutis æternase. 
Zdaj šenkam en lep faconetel tem mladem, od katiriga piše s. Bonaventura ter pravi, de kadar Marija Divica je vidla svojga lubiga sinu Kristusa Jezusa, je večkrat spomnila na prerokovajne s. Simeona: Dixit ad Mariam matrem eius: Ecce, positus est hic in ruinam, & in resurrectionem multorum in Israel, & in signum, cui contradicetur; & tuam ipsius animam pertransibit gladius. Le-te besede je premišlovala Marija. Mater eius conservabat omnia verba hæc in corde suo. Ter solze se so v nji z oči utrgale, kadar je Jezusa vidila, de bo taku neusmilenu martran inu križan. Jezus pak je svojo lubo s. mater troštal inu s faconetelnam solze brisal. Le-ta faconetel tem mladem šenkam, s katirim imate solze vašim starišim brisat, tu je, imate taistom na pomoč priti inu z vašo volno pokoršino jih troštat, de žegen božji bote dosegli, kakor vas uči ta modri, kir pravi: Qui timet Dominum honorat parentes, & quasi Dominis serviet illis, qui se genuerunt. In omni opere, & sermone, & omni patientia, honora patrem tuum, ut superveniat tihi benedictio à Deo, et benedictio illius in novissimo maneat. Vzimite le-ta faconetel inu po eksempelnu Kristusa Jezusa potroštajte vaše stariši; inu ravnu le-tu sturiti vas tudi uči s. Bernardus, rekoč: Attendite filii, quid fecerit magni consilii angelus. Quod si, ut ipse subditi, obedientes eritis, ab ipso cœlesti benedictione replebimini. Ter varite se taiste režalit, de ne bodo prsileni čez vas se tožit, rekoč: Filios enutrivi, et exaltavi, ipsi autem spreverunt me. Zakaj v tej viži namejsti žegna bi od G. Boga prekleti bili, dokler pravi: Maledictus, qui non honorat patrem suum, et matrem. Troštajte inu bugajte vaše štariši, zakaj je vaša dolžnost. Filii obedite parentibus vestris in Domino, hoc enim iustum est. Sicer ne bote nihdar sreče imeli, kakor ti stari vam so hoteli dati zastopit s tuisto prgliho. Namreč pravijo, de ta stara miš je bila prepovedala svojim mladem, de one imajo v gnezdi ostati, dokler bo supet nazaj damu prišla, de bi kej mačku v roke ne prišle, zakaj desilih je pisan, mu nej zaupati, inu desilih z repam se šmajhla, mu nej vervati. Gre s hiše mati. Maček zamerka, de nej matere doma, gre obiskat te mlade miši ter začne lubeznivu jih gledat, mavkat inu vun z gnezda klicat. Jim oblubi inu se prseže, de jim ne bo neč sturil, temuč de se bo ž nimi jegral. Te mlade miši začnejo njegove sladke besede poslušat, njega gledat, jim dopade, zakaj je bil bev inu rdeč; ga začnejo hvalit, se začnejo v njega smijati ter si srce vzamejo k njemu pojti iz gnezda, zunej ene same. Maček začne ž nimi jegrat inu se šalit taku dolgu, dokler od gnezda daleč jih spele; inu kadar vidi, de mu ne morjo ubežat, zdaj popade eno, zdaj to drugo inu vse reztrga. Mati pride nazaj ter eno samo celo najde, katera je mater bugala; zastopi, koku se je godilu, žalostna od začetka postane, ali k zadnimu pravi: »Kumaj jim je, dokler nejso hotele bugat, kir sem jih lepu učila. Njih škoda!« Qui potest capere, capiat & c. Taku se godi tem mladem, kadar n hočejo svoje stariši bugat inu njih lepi nauk pošlušat. Je rejs, de potle se grevajo inu grimajo, ali uže prepoznu, kadar mačku v usta pridejo. Poprej, poprej imate premislit inu vaše stariši bugat, de ne bote šlišali: »Kumaj je tebi, zakaj nejsi poprej premislil. Zdaj je prepoznu mislit.« Kateru je mogel v cerkvi en nepokoren samovolen slišat. Le-ta se je bil zalubil v eno objestno kršenco ter po vsi sili je hotel taisto za svojo ženo imeti čez volo svojih stariših inu žlahte. Inu kadar mašnik pred altarjam jih je imel poročit, ga je vprašal: »Juri, hočeš Nežo za tvojo zakonsko ženo imeti?« Juri takrat začne mislit inu se potiti ter se obrne h taistom, katiri se so v priče našli, rekoč: »Ah prijateli, zakaj molčite? Kadar zakihnem, vsi pravite: Bug ti pomagaj. Zdaj sem v vekši potrebi, inu obeden ne reče: Juri, Bug ti pomagaj.« Oni se so njemu smejali inu djali: »Juri, poprej, poprej bi bil imel premislit inu Nežo z merom pustiti, zdaj je uže prepoznu mislit, dokler pred mašnikam se najdeš inu Neža tebe z roko trdu drži.« Je mogel Nežo poročit, katera Jurju je bila vse zalebala inu še poleg rogatiga sturila. Juri se je grimal inu greval, de svoje stariši nej bugal ter s svojo škodo je bil spoznal, de ta, kateri svoje stariši ne buga, nihdar sreče nima. Zatoraj vi mladi iz škode teh drugih učite se vaše stariši bugat. Ex alienis calamitatibus hoc commodi capiendum est, ut rebus nostris rectè prospiciamus, s. Damascenus nas uči. Bugajte tedaj vaše stariši, troštajte jih po eksempelnu Kristusa Jezusa, de bote enu dobru inu srečnu lejtu imeli, zakaj sam G. Bug vam zapovej inu oblubi: Honora patrem tuum, & matrem tuam, ut sis longæus super terram, & benè sit tibi. 
Vzimite tedaj, N. N., le-te faconetelne, katiri vam iz srca šenkam inu prporočim, zakaj vam bodo k nucu. Aku bote le-te premišlovali inu te lepe nauke držali, gvišnu se ne bote grevali, zakaj bote dobru na duši imeli, katiru vam daj Bug Oča, Sin inu s. Duh. Amen. 
